Zgodovina kluba

Začetki jugoslovanskega in slovenskega tekmovalnega plavanja

Začetek slovenskega tekmovalnega plavanja ni moč natanko določiti. Popoldanske poletne dneve so na Ljubljanici, na vojaškem kopališču v Trnovskem pristanu v Ljubljani, organizirali že leta 1904. Najbolj vešči plavalci so se pred prvo svetovno vojno udeleževali tekem v Karlovcu in Zagrebu, prvo organizirano tekmovanje po prvi svetovni vojni pa je bilo 15. avgusta 1919, na plavališču Blejskega jezera.

Za prvo uradno prvenstvo Slovenije (takratne Dravske banovine) štejejo prireditev, ki je bila 12. septembra 1920 na Ljubljanici, v organizaciji Ljubljanskega sportskega kluba. Na njem je nastopilo 65 plavalk in plavalcev iz treh društev. To število se je iz leta v leto povečevalo, tekem, ki so bile še naprej samo na rekah, pa se je udeleževalo zastopstvo največ devetih društev in klubov. V takih razmerah so 16. junija 1922 ustanovili Ljubljansko plavalno podzvezo, v katero so se vključili Ljubljanski sportski klub, Primorje – Ljubljana, Jadran -Ljubljana, Žensko telovadno društvo Svoboda – Ljubljana in Sport klub Celje. Kasneje so se jim pridružili še trije mariborski klubi: Rapid, Železničar in I. SSK Maribor. Viri pišejo, da so do leta 1930 tekme organizirali tudi v Brežicah in Novem mestu na reki Krki, v Mariboru in na Ptuju na Dravi ter v Trbovljah v malem rudniškem bazenu. Prvi pravi tekmovalni bazen so zgradili v Ljubljani na Koleziji, sledili so mu bazeni v Mariboru (1930), Radovljici (1930), Rimskih toplicah (1931), Mežici (1934), Murski Soboti (1936) in v Rogaški Slatini (1936).

V slovenskem plavanju je bila pred drugo svetovno vojno vodilna ljubljanska Ilirija, ki je imela prvega poklicnega trenerja iz tujine in je z njim prišla v jugoslovanski vrh. V kraljevini Jugoslaviji je bilo prvo državno prvenstvo leta 1921. Do začetka druge svetovne vojne so jih izvedli devetnajst. Slovenci so na njih osvojili prvi naslov moškega posamičnega prvaka šele v letu 1933 (Draško Vilfan), ženskega pa leto kasneje (Zorka Bradač). O kakovostnem dvigu takratnega slovenskega plavanja priča udeležba sicer redkih posameznikov na največjih mednarodnih tekmovanjih. Na evropskem prvenstvu v Parizu leta 1931 je bila v državnem zastopstvu Nada Lampret, na tistem v Londonu leta 1938 pa sta nastopila Ciril Pelhan in Anton Cerer, ki je osvojil bronasto medaljo na 200 prsno. Isti plavalec se je s klubskim kolegom Draškom Vilfanom (oba Ilirija – Ljubljana) udeležil tudi zadnje predvojne olimpijade v Berlinu.

Po drugi svetovni vojni je prvo plavalno tekmovanje 27. junija 1945, organiziral takrat edini slovenski klub, ljubljanski Udarnik in isto leto izvedel propagandne nastope v bazenih v Rimskih Toplicah, Mariboru in Murski Soboti. Med 7. in 9. septembrom istega leta je bilo v Ljubljani prvo jugoslovansko prvenstvo, na katerem so nastopile republiške reprezentance.

Do začetka leta 1948 se je število plavalnih klubov že tako povečalo (Ljubljana, Maribor, Kranj, Murska Sobota, Bled, Jesenice, Trbovlje, Celje, Guštanj, Radovljica in Tržič), da so 16. maja 1948 ustanovili Plavalno Zvezo Slovenije.

Jugoslovansko plavanje je z mednarodnimi uspehi nadaljevalo do leta 1950. Na olimpijadi v Londonu sta našo državo zastopala tudi Pelhan in Cerer, ki sta se oba uvrstila v finale in osvojila 5. mesti. Še posebej so bili slovenski plavalci uspešni na prvih dveh Balkanskih igrah. Leta 1946 je v Splitu Cerer osvojil kar tri zlate medalje, Pelhan pa po eno zlato in srebrno. Leto kasneje, igre so bile v Budimpešti, je za Jugoslavijo prvič nastopila tudi Lenčka Modic in osvojila dve srebrni medalji, Cerer in Pelhan pa sta njenima dodala še tri srebrne in eno bronasto medaljo.

Bazen v Krškem – Ustanovitev kluba  – Prva trenerka in prvi uspehi
(1955 – 1958)

Krčani so od nekdaj živeli z reko Savo. Pred prvo svetovno vojno so na severnem mestnem obrobju ob njej postavili leseno kopališče, eno izmed najbolj obiskanih poletnih shajališč odraslih in mladine Srednješolci in študentje so se večkrat preizkušali na tekmah z desnega na levi rečni breg in nazaj. Nekajkrat so se pomerili z vrstniki iz Zagreba, ki so sem pogosto zahajali. V vrstah krške predvojne mladine je bil prvi tekmovalec v plavanju Zvonimir Šusteršič, sin mestnega lekarnarja. Kot srednješolec in študent prvih letnikov ljubljanske medicine je treniral pri Iliriji. Med plavalci hrbtnega sloga je sodil med najboljše Slovence. Savsko kopališče je svojemu namenu zadnjič služilo leta 1954, nato pa je za vse postal dosti bolj vabljiv videmski bazen z ogrevano vodo.

Kakovost slovenskega plavanja je po letu 1947 za jugoslovanskim zaostajala. Boljše čase je obetalo večje število klubov pa tudi dva nova bazena, v Trbovljah in Krškem. Priključek z jugoslovanskim plavalnim vrhom sta prva napovedala Vlado Brinovec in Barbka Koncilja, ki sta leta 1957, za kranjski Triglav, osvojila prva dva naslova državnih prvakov. V zadnjem letu tega obdobja sta v jugoslovanski reprezentanci na evropskem prvenstvu v Budimpešti nastopila Vlado Brinovec in Janez Kocmur.

Zamisel za gradnjo tega športno-rekreacijskega objekta je prišla iz tovarne celuloze in papirja. Glavni pobudnik zanjo pa je bil Tone Lileg, predvojni krški športnik in povojni organizator mestne telesnokulturne dejavnosti. Delavci so se bili za izgradnjo bazena pripravljeni odreči delu zaslužka. Prve lopate so zasadili jeseni in naložbo priglasili kot »rezervni bazen za protipožarno vodo«. Bazen so zgradili v rekordnem času, saj je kopalce sprejel 1. junija 1953. Prvotno so načrtovali manjšega, a je temu nasprotoval inženir Stanko Bloudek, ki je dosegel, da je postal »olimpijski«. Pravzaprav si tega imena ni zaslužil, saj je imelo korito dve pomanjkljivosti: bilo je nekoliko preozko in na spodnji strani preplitvo. Zato je imel bazen najprej le sedem prog in prav toliko startnih kamnov. Ko so postaviti še osmega, so postale proge ožje od predpisanih. Vse do leta 1955 je stal bazen, edini jugoslovanski z ogrevano vodo, še med njivami, a kljub temu kopalcev ni manjkalo.
Leta 1955 je objekt, prav tako po načrtih Stanka Bloudka, dobil končno podobo, ki ga je uvrstila med najboljše in najlepše v vsej državi. Slovesna otvoritev je bila 1. maja, za praznik dela. S svojo okolico je zavzemal velike površine in bil razdeljen v dva dela. V prvem, kopalno-tekmovalnem, so bili poleg velikega še mali otroški bazen, številne omarice za shranjevanje oblačil kopalcev, lesene garderobe, prhe, zgradba s sanitarijami in sobama za prvo pomoč in kopališkega mojstra ter manjši gostinski objekt s plesiščem. Ob vseh straneh velikega bazena so bile z betonskimi ploščami prekrite površine, na katere so včasih postavili mize za igranje namiznega tenisa. V drugem delu so bila igrišča za odbojko, rokomet in balinanje. Tu so si hrvaški kopalci ob nedeljah in praznikih pripravili prave piknike.

Že v letih 1953-1954 je bilo tu majsko središče za treninge državne plavalne in vaterpolo reprezentance. Obe sta imeli obilo občudovalcev in tudi temu lahko pripišemo, da so leta 1955 ustanovili P(plavalni) K(lub) Celuloza. To nalogo in materialno pokroviteljstvo je prevzela Sindikalna podružnica tovarne celuloze in papirja Djuro Salaj, največ po zaslugi Toneta Lilega. Prvo predsedniško mesto so zaupali Rajku Liviu. Srečna okoliščina je bila, da je prav takrat v Krško prišla Lenčka Junc, s soprogom Milanom, inženirjem kemije. Z dekliškim priimkom Modic je bila pred tem vrhunska slovenska plavalka. S trenerskim delom je v Krškem orala ledino. Vse od začetka je imela srečno roko, saj je priliv v klub presegel vsa pričakovanja. Zanimivo je, da so v njegovih vrstah prevladovali mladi iz starega Krškega in so bili tisti z levega savskega brega, kjer je bil bazen, v manjšini.

Otvoritev zaključene celote bazena na Vidmu so maja 1955 povezali s prvim »Otvoritvenim mitingom jugoslovanske letne sezone«. Na njem so nastopili tudi člani jugoslovanske reprezentance, tekmovanje pa je potekalo le v 50-metrskih disciplinah. V metuljčkovem slogu je zmagal Trojanović (30.8), v hrbtnem Šakanata (34.0), ki je v letu 1950 osvojil bronasto medaljo na evropskem prvenstvu, in na 50 prosto Mihajlov (27.8). Propagandno tekmo sta odigrali A in B vaterpolo reprezentanci Jugoslavije in se razšli z rezultatom 2 : 2.

Krško plavanje v prvi sezoni (1955) še ni moglo doseči pomembnejših tekmovalnih uspehov. Mlade so še naprej pridobivali predvsem iz klubskih plavalnih šol, tekmovalni »led« pa je to sezono prebila Polona Lileg. Na mladinskem prvenstvu Ljudske republike Slovenije na Vrhniki se je uvrstila v finale in na 400 prosto osvojila sedmo mesto. Klub se je na domačem bazenu udeležil še republiškega članskega ekipnega in posamičnega prvenstva, a ni dosegel vidnejših rezultatov.

Že naslednje leto (1956) so Celulozarji prijetno presenetili. Čeprav so v klubu prevladovali učenci in učenke zadnjih razredov osnovne šole (takrat še nižje gimnazije), so prvič sodelovali v članski drugi ligi in zmagali. Pionirji so klubu priplavali naslov ekipnih prvakov in v Domžalah proslavili tudi vrsto uspehov v posamični konkurenci. Vesna Breskvar je osvojila dva naslova republiške prvakinje (50 prsno in metulj), Milan Zgomba pa enega. Njun uspeh sta z zmagama dopolnili štafeti pionirk na 4 x 50 prosto in 4 x 50 mešano. Slednja je v postavi Lileg-Breskvar-Božičnik-Grozina postavila republiški rekord. Zaradi ­prevelikih stroškov se je mladinskega prvenstva udeležilo le pet plavalk in en plavalec. Poloni Lileg je uspelo na 400 prosto osvojiti prvo bronasto medaljo v tej starostni skupini.

Leta 1957 so v klubu vadili od maja do konca prvega tedna v septembru. Krčani so prevzeli organizacijo mladinskega prvenstva Ljudske republike Slovenije (2. do 4. september) in na njem osvojili nepričakovano visoko drugo mesto. Trinajstletna Vesna Breskvar je postala prvakinja na 100 metulj in podprvakinja na 200 prsno. Na zmagovalni oder so po srebne medalje stopili Zvone Dragan, Branka Grozina, štafeti mladincev 4 x 100 mešano in 4 x 200 prosto, bronaste pa so priplavali Janko Kaplan, Zvone Dragan, druga štafeta mladincev 4 x 200 prosto ter štafeti mladink na 4 x 100 mešano in 4 x 100 prosto. K temu naj dodamo, da je imel krški bazen to leto še vedno samo sedem startnih kamnov in zato prav toliko prog.

Poglejmo še nekaj statističnih podatkov za leto, ko je krško plavanje doseglo prve prodorne rezultate: registriranih je bilo 30 plavalcev in 15 plavalk; med njimi jih je 36 odstotkov obiskovalo osemletko, srednješolcev je bilo 31 odstotkov, študentov 15 odstotkov, že zaposlenih pa je bilo 18,36 odstotkov.
To leto so se Krčani prvič udeležili ekipnega republiškega članskega prvenstva in osvojili visoko četrto mesto. Leto kasneje (1958) so ta uspeh ponovili v Trbovljah, kjer je Vesna Breskvar, čeprav stara šele štirinajst let, prvič postala prvakinja med članicami v disciplini 200 prsno.

Za primerjavo kakovosti krškega plavanja s slovenskim, bomo v tej publikaciji uporabljali njihove uvrstitve na vsakoletne lestvice najboljše deseterice v absolutni (članski) konkurenci.

V prvem letu tega obdobja krških uvrstitev še ni bilo, do njegovega konca (1958) pa so jih »zbrali« 33; po eno na prvo in drugo mesto,po tri tretja, četrta in peta, dve šesti in sedmi ter skupno 18 uvrstitev na osma, deveta in deseta mesta. Prvo mesto si je priplavala Vesna Breskvar (200 prsno 3.11.2 – 1958), drugo Branka Grozina, pet tretjih pa sta prispevali Vesna Breskvar (4) in Polona Lileg. Na spisku najboljše slovenske deseterice so bili še Meta Koncilja, Boža Cizelj, Elica Božičnik, Anton Šulc (najvišje uvrščen med moškimi: 4. mesto), Janko Kaplan, Zvone Dragan, Niko Žibret, Erno Burja, Marjan Naraglav in Franci Humar.

Prihod novih trenerjev – Obdobje Vesne Breskvar – Uspešni nastopi
(1959 – 1963)

V Sloveniji so v tem obdobju delovali  PK Ljubljana, Ilirija Ljubljana, Rudar Trbovlje, Prešeren Radovljica, Neptun Celje, Koper, Fužinar Ravne. Po kakovosti so tudi v okviru države izstopali plavalci kranjskega Triglava.
Plavalna zveza Jugoslavije je leta 1961 uvedla še ligaški sistem tekmovanja, v katerem je leto kasneje nastopala kar četrtina klubov iz Slovenije. Na mednarodni sceni smo zabeležili prve slovenske medalje. Na Sredozemskih igrah (1959) je Vlado Brinovec osvojil eno zlato in dve srebrni, njegov klubski tovariš iz kranjskega Triglava, Janez Kocmur, pa dodal dve srebrni in eno bronasto. Na Sredozemskih igrah leta 1963 sta v jugoslovanski reprezentanci plavala Janez Kocmur in prvič Danijel Vrhovšek.

Ko je leta 1959 Junčeva s trenerskim delom končala, bi v klubu skoraj prišlo do krize. Na srečo so jo uspešno nadomestili Niko Žibret, Lojze Jelovšek in Tomo Ivačič. Celulozar se je udeležil sedemnajstih tekmovanj. Po uvodnem mitingu »Dan mladosti« v Krškem, so letno sezono nadaljevali v enotni republiški plavalni ligi, v kateri so med sedmimi klubi osvojili četrto mesto. Poleg tega so se udeležil treh republiških prvenstev in dveh SFRJ ter Zleta Partizana Jugoslavije v Beogradu.

Na absolutnem republiškem prvenstvu se je Krčanom uspelo uvrstiti na visoko tretje mesto, na mladinskem v Krškem pa celo na drugo. V posamičnih konkurencah so Celulozarji na republiških prvenstvih osvojili šest zlatih kolajn. Petnajstletna Vesna Breskvar je osvojila po dva naslova slovenske prvakinje med članicami in mladinkam po enega pa sta domov prinesla Sandi Lileg (pionirski prvak) in mladinke v štafeti 4 x 100 mešano (Grozina-Cizelj-Breskvar-Koncilja). V mladinski konkurenci so srebrne medalje osvojili Anton Šulc, Branka Grozina in Boža Cizelj, moški štafeti 4 x 100 mešano in 4 x 200 prosto ter ženska na 4 x 100 prosto. Klub je z maloštevilnim zastopstvom tekmoval še na članskem in mladinskem prvenstvu SFRJ. Največ so si obetali od Vesne Breskvar. Ker je bila pred obema nastopoma dalj časa bolna,  je osvojila »le« bronasto medaljo na članskem prvenstvu na 100 metrov metulj. Ob njej sta se v finale uvrstila še Anton Šulc in Marjan Naraglav (1500 prosto), tako da so Celulozarji osvojili enajsto mesto med petindvajsetimi sodelujočimi klubi. Na mladinskem prvenstvu, kjer je sodelovalo triindvajset klubov, so bili v ekipni uvrstitvi deseti. V posamični konkurenci pa se je najvišje, na 4. mesto, uvrstila štafeta mladincev 4 x 200 prosto (Naraglav-Dimnik-Humar-Šulc).

Ob koncu sezone je klubsko vodstvo poskrbelo za prvega poklicnega trenerja. To dolžnost je novembra prevzel Dušan Brozovič. Uvedel je »suhe treninge« v telovadnici in skupino najboljših enkrat na teden popeljal na »mokre« v zimski bazen zagrebške Mladosti. Zapisali smo že, da je bil to leto v Beogradu »II. zlet Partizana SFRJ«. Slovenijo je v njegovem plavalnem delu zastopala Celuloza. V mladinski ekipni konkurenci je premočno osvojila prvo mesto, med posamezniki  pa sta po dvakrat zmagala Anton Šulc in Janko Kaplan. Mladinci so bili prvi tudi na turnirju v vaterpolu, po zmagah nad Ohridom in Hercegnovim.

Ker je to leto pomenilo mali jubilej, 5-letnico delovanja kluba, naj za ponazoritev kakovosti krškega plavanja zapišemo takratne klubske rekorde:

Marca  1960 so se Celulozarji prvič udeležili zimskega državnega prvenstva, na katerem je Vesna Breskvar osvojila prvi naslov jugoslovanske članske prvakinje na 100 metulj. V domačem bazenu so se na letno sezono začeli pripravljati že sredi maja. Glavni trener Brozovič je imel v skupini nekaj več kot dvajset plavalcev, njegova pomočnika Tomo Ivačič in Lojze Jelovšek pa še skoraj petdeset. Na članskem republiškem prvenstvu v Krškem je Celuloza osvojila četrto mesto, na mladinskem v Celju pa ponovno drugo, z zlatimi medaljami Vesne Breskvar, Antona Šulca in moških štafet v prostem in mešanem slogu. Kljub tekmovalnim uspehom in kakovostnem napredku se je klub ob koncu sezone znašel v nezavidljivih gmotnih razmerah in vodstvo je na izredni seji, 30. avgusta, že bilo »plat zvona« pred razpadom, a so se razmere vendarle uredile.

PK Celuloza je leta 1961 na ekipnem republiškem članskem prvenstvu osvojil tretje mesto in se uvrstil v drugo jugoslovansko ligo. Iz istega leta naj se spomnimo še žalostnega dogodka; na republiškem pionirskem prvenstvu so bili Krčani kandidati za naslov ekipnega prvaka, a so jih zaradi neurejenih tekmovalnih knjižic izločili. Ko so leta 1962 na Senovem odprli letni 25 metrski bazen, je klub za otvoritev organiziral propagandni miting. Nadejal se je, da bo svojo dejavnost lahko razširil še v to rudarsko središče, a mu to tudi v kasnejših letih ni uspelo.

Leta 1963 je klub osvojil prvo mesto v severni skupini druge jugoslovanske lige, zato je na domačem bazenu organiziral finale. Izračuni trenerja Nika Žibreta so kazali, da bi lahko celo zmagali. Zaradi spleta okoliščin tega dosežka žal ni bilo. Moški del ekipe je pričakovanja povsem uresničil, saj je bil po točkah prvi, v ženskem pa je po prvem dnevu zaradi bolezni prenehala tekmovati Benka Gregorčič. Tako se je na prvo mesto se je uvrstil splitski POŠK, domačini pa so za njim zaostali le za 237 točk. Kot zanimivost naj zapišemo, da si je finale ogledal tudi Mika Tripalo, predsednik  jugoslovanske mladinske organizacije, katerega mlajši brat je tekmoval za zmagovalni klub.

To leto je bilo nadvse uspešno tudi na drugih tekmovanjih. Na republiškem mladinskem prvenstvu je ekipa osvojila drugo mesto, posamezniki pa štiri zlate medalje (Andrej Švab 2, Sandi Lileg ter štafeta mladincev 4 x 200 prosto v postavi Lileg-Cesar-Jesenšek-Švab), sedem srebrnih ( Jesenšek pet ter po eno Lileg in štafeta mladink 4 x 100 mešano) ter štiri bronaste (Lileg dve ter po eno Omerzu in Jesenšek).Na republiškem pionirskem prvenstvu je bila ekipa tretja, medalje pa so osvojili Dušan Zlatič (po eno zlato in srebrno), Nevenka Zlatič (po eno srebrno in bronasto) ter štafeti pionirk na 4 x 100 in 200 prosto (obakrat bron). Na članskem državnem prvenstvu v Mostarju je Vesna Breskvar osvojila po eno zlato (z državnim rekordom na 400 mešano) in dve srebrni medalji, Peter Jesenšek pa eno srebrno in bronasto. Po koncu sezone je Vesna nastopanje za krški klub zaključila in ob študiju v Ljubljani za eno leto okrepila kranjski Triglav.

V tem obdobju je krško plavanje občutno napredovalo. Nova generacija mladih je kmalu zasedala visoka mesta tudi v članski konkurenci. Na absolutne republiške lestvice najboljše deseterice so se Celulozarji vpisali več kot stokrat, od tega na prva mesta desetkrat, druga osemkrat in tretja dvanajstkrat. »Prva dama krškega plavanja« je bila Vesna Breskvar. Z rezultati v prsnem plavanju je postala prva krška jugoslovanska mladinska reprezentantka in se uvrstila na širši spisek olimpijskih kandidatk. Na absolutnih lestvicah slovenskega plavanja je bila desetkrat prva, štirikrat druga in dvakrat tretja. Ob njej so se uvrstili na drugo ali tretje mesto še predstavniki novega vala: Peter Jesenšek, Peter Kravos, Sandi Lileg in Andrej Švab ter starejša Anton Šulc in Rudi Iskra. V istem obdobju so bili na lestvicah deseterice še Meta Koncilja, Boža Cizelj, Branka Grozina, Deja Gregorčič, Milica Pečnik, Benka Gregorčič, Nevenka Zlatič; Taso Bednaršek, Marjan Naraglav, Franci Humar, Janko Kaplan, Milan Zgomba in Stane Iskra.

Dodajmo še to, da sta se v republiško pionirsko reprezentanco uvrstila Nevenka in Dušan Zlatič in da so Petra Jesenška, po nastopih na državnem prvenstvu, uvrstili na širši spisek olimpijskih kandidatov.

Menjava generacij – Obdobje Franca Čarga, Nevenke Jenkole, Igorja Turka
(1964 – 1971)

Leta 1964 so v Kranju odprli prvi 25 metrski zimski bazen, leto kasneje pa je PK Ljubljana osvojila prvi »slovenski« naslov ekipnega jugoslovanskega prvaka.
Plavalna zveza Jugoslavije je leta 1968 ukinila ligaška tekmovanja, slovenska pa prvič organizirala kasneje tradicionalne pionirske dvoboje s Furlanijo-Julijsko krajino. Danijel Vrhovšek je leta 1966 na evropskem prvenstvu v Utrechtu osvojil osmo mesto na 200 hrbtno in bil leta 1968 edini slovenski udeleženec Olimpijade v Mehiki. Leto kasneje je na balkanskih igrah osvojil dve zlati in bronasto medaljo, po eno bronasto pa sta Jugoslaviji zagotovila tudi dva Krčana, Franc Čargo in Nevenka Jenkole.

Napredek krškega plavanja dokazujejo uvrstitve na slovenskih absolutnih lestvicah, ki jih je bilo kar 114; na prva mesta 17, druga 3, tretja 9, četrta 13, peta 10, šesta 14, sedma 12, osma 12, deveta 11 in deseta 13. Zaradi vnovične pomladitve klubskih vrst so se nanje v večjem številu uvrščali šele od leta 1967 naprej.
Prva mesta so zasedali: Peter Kravos (1964: 200 prsno 2.55.2), Dušan Zlatič (1967: 100 prsno 1.17.5, 200 prsno 2.49.4; Franc Čargo (1968: 400 prosto 4.38.2, 1.500 prosto 18.39.4): Nevenka Jenkole (1968: 100 delfin 1.19.5, 200 delfin 3.06.5), Dušan Zlatič (1968: 100 prsno 1.16.5, 200 prsno 2.49.0); Franc Čargo (1969: 400 prosto 4.40.5, 1.500 prosto 18.44.5): Nevenka Jenkole (1969:  100 delfin 1.17.5, 200 delfin 2.56.0); Franc Čargo (1970: 400 prosto 4.37.5, 1.500 prosto 18.24.2 in 1971: 1.500 prosto 18.47.4); Nevenka  Jenkole 1971: 100 delfin 1.17.4). Na druga mesta sta se uvrstila Dušan Zlatič in Nevenka Jenkole; na tretja Andrej Švab, Anton Bizjak in Franc Čargo; na nižja pa še Sandi  Lileg,, Zvone Omerzo, Meri Ravbar, Benka Gregorčič, Nevenka Zlatič, Nena Drugovič, Rezka Barbič, Ljubo Potočnik, Miro Žiberna, Igor Turk, Mojca Novak, Meta Novak in Tea Preskar.

Edini naslov članskega slovenskega prvaka je leta 1964 osvojil Peter Jesenšek, največje ekipne uspehe pa je imela nova generacija pionirk. Po njihovi zaslugi je Celulozar osvojil pionirsko republiško prvenstvo. Dekleta pa so »pobrala«, razen ene, vse zlate medalje. Meri Ravbar je postala štirikratna republiška prvakinja (100 in 400 prosto, 200 mešano, 100 hrbtno), peto zlato medaljo je dodala s štafeto 4 x 100 mešano (Ravbar-Zlatič-Drugovič- Nunčič), šesto pa Marinka Volčanšek na 50 metrov metulj.
To leto so imeli Celulozarji prvič na domačem bazenu mednarodni dvoboj. Pomerili so se z avstrijsko ekipo Tiroler Wasser Verein iz Insbrucka in jo premagali z 78 :64.

Leto 1966 je prineslo začetek hitrega vzpona petnajstletnega Franca Čarga, ki je osvojil prvi naslov republiškega pionirskega prvaka v dicsiplini 1500 prosto, ki je kasneje postala njegova paradna disciplina. Skupaj z Ljubom Potočnikom in Zlatkom Gelbom je prvič nastopil za slovensko republiško pionirsko reprezentanco na dvoboju z avstrijsko Štajersko. Četverica Čargo-Potočnih-Gelb-Žiberna je postavila dva republiška pionirska rekorda (4 x 100 in 4 x 200 prosto), na jugoslovanskem prvenstvu v Beogradu pa osvojila ekipno osmo mesto. Ljubo Potočnik se je na njem izkazal s slovenskim rekordom na 100 prosto (1.05.5). Z močno pomlajenimi vrstami se je PK Celuloza to leto v finalu druge jugoslovanske lige komaj rešil izpada. Trenerjema Niku Žibretu in Poloni Urek se je pridružil še Živko Šebek..

Kakovostni vrh so tudi leta 1967 predstavljali mladinci. Na republiškem prvenstvu so osvojili ekipno tretje mesto, v posamični konkurenci pa po štiri zlate in srebrne ter pet bronastih medalj (Franc Čargo srebro in štiri brone; štafete mladincev na 4 x 100 in 200 prosto in 4 x 100 mešano tri zlate; dve srebrni Miro Žiberna ter po eno srebrno Ljubo Potočnik in bronasto Nevenka Drugovič). V Krškem naj bi to leto organizirali državno člansko prvenstvo, a so ga prestavili v Dubrovnik. Celulozarjevo zastopstvo je na njem doseglo enega svojih največjih uspehov. Dva naslova prvakov sta odšla v Krško s Tonetom Bizjakom (200 prosto) in Francem Čargom (1500 prosto); pet naslovov podprvakov so osvojili Ljubo Potočnik (dva), Čargo, Zlatič in Bizjak, po eno bronasto medaljo pa sta osvojila Bizjak in Zlatič. Na članskem republiškem je postal edini zmagovalec Dušan Zlatič, z republiškim mladinskim rekordom na 100 prsno (1.18.0). Med mlajšimi pionirji je stopil v ospredje Igor Turk s kar tremi naslovi republiškega prvaka, ekipno pa je bila Celuloza tretja. To leto je bilo zadnje v katerem so organizirali jugoslovanske lige. Krčani so v finalu druge lige osvojili tretje mesto, za trboveljskim Rudarjem in ljubljansko Ilirijo (Čargo, A. Švab, D. Zlatič, Žiberna, Jesenšek, Potočnik, Bizjak, Drugovič, Jenkole, Trampuž, Barbič, Ravbar, Mojca Novak).

Začetek jugoslovanske plavalne sezone 1968 je že na otvoritvenem mitingu v Krškem obetal uspešno tekmovalno leto. Igor Turk je postavil dva republiška rekorda za mlajše pionirje, Nevenka Jenkole enega za starejše, rekordna pa je bila tudi Celulozarjeva mladinska štafeta 4 x 100 prosto (Gelb-Žiberna-Potočnik-Čargo). Klub je to leto organiziral državno mladinsko prvenstvo, na katerem je osvojil ekipno peto mesto, a ga je le malo točk ločilo od tretjega. Franc Čargo je zablestel s štirimi naslovi jugoslovanskega prvaka in dvema srebrnima medaljama, peto zlato pa je dodala Nevenka Jenkole. V skoraj isti zasedbi so se Celulozarji udeležili še članskega državnega prvenstva. V Dubrovniku so bili osmouvrščena ekipa, s po eno srebrno medaljo Čarga in tremi bronastimi (Čargo, D. Zlatič in Jenkoletova). Na republiškem prvenstvu za starejše pionirje je postala dvakratna prvakinja Jenkoletova, dve bronasti medalji je osvojil Turk, po eno pa še Jenkoletova in štafeta pionirk na 4 x 100 mešano. Državnega prvenstva v isti kategoriji se je udeležil samo Igor Turk. Bil je dve leti mlajši od konkurentov, a je kljub temu osvojil en naslov prvaka in pet bronastih medalj ter za kategorijo mlajših pionirjev postavil en državni in kar šest republiških rekordov.

Ko so leta 1969 med starejšimi nastopali le še Čargo, Jenkoletova, Mojca Novak in Zvonko Prosenik, je bilo treba klubske vrste pomladiti. Presenetljivo hitro se je v slovenski in jugoslovanski konkurenci uveljavila skupina pionirk. Na državnem prvenstvu so v Splitu so osvojile dve zlati medalji (Bojana Babič, Meta Novak), dve srebrni in eno bronasto ter visoko peto mesto v ekipni razvrstitvi. Na republiškem posamičnem prvenstvu v Krškem je bila bera medalj še večja: dve zlati Mete Novak, tri srebrne in dve bronasti. V prvem letu nastopanja med mladinkami je petnajstletna Jenkoletova z državnega prvenstva prinesle dve srebrni medalji. Igor Turk, ki je na državnem prvenstvu prvič nastopil v skupini starejših pionirjev, se je v Krško vrnil z dvema bronastima medaljama.

Leto kasneje (1970), ko je s predsedniške funkcije odstopil Stane Nunčič, moramo med največje uspehe krškega plavanja šteti pionirske uvrstitve Igorja Turka s štirimi naslovi republiškega prvaka ter eno srebrno in štirimi bronastimi medaljami z jugoslovanskega prvenstva. Tea Preskar je na jugoslovanskem prvenstvu mlajših pionirk osvojila zlato (z državnim rekordom na 100 prsno) in tri srebrne medalje, na republiškem pa je postala dvakratna prvakinja. V članski konkurenci sta na republiškem prvenstvu Franc Čargo in Nevenka Jenkole osvojila po dva naslova najboljšega. Med mlajšimi pionirji je prvi naslov republiškega prvaka osvojil Andrej Škafar, čeprav je bil kar tri leta mlajši od svojih konkurentov.

To sezono so izvedli prvo republiško prvenstvo šolskih športnih društev. Na krškem bazenu so v ločenih konkurencah registriranih in neregistriranih plavalcev obe ekipni zmagi osvojili učenci osnovne šole Jurija Dalmatina.
O kakovosti krških plavalcev priča tudi spisek republiških rekordov, ki so jih to leto še »držali« ali jih na novo postavili. V kategoriji članov, starejših in mlajših mladincev jih je Franc Čargo ohranil kar devet in Jenkoletova dva, Turk Igor pa za mlajše in starejše pionirje celo dvanajst. Tri slovenske rekorde so k tej beri dodale štafete mlajših mladincev in starejših pionirjev na 4 x 100 in 200 prosto (Potočnik-Gelb-Žiberna-Čargo).

Zadnje leto tega obdobja (1971) je prineslo zadnje klubske nastope Franca Čarga in Igorja Turka ter začetek nadvse uspešnih plavalnih poti Andreja in Branke Škafar. Krški klub, v katerem je bilo registriranih več kot šestdeset plavalk in plavalcev, je prvič organiziral »Lilegov memorial« za tiste starostne skupine, ki dotlej še niso imele uradnih tekmovanj.

Jugoslovanska in slovenska plavalna sezona sta se občutno podaljšali, saj je bilo vse več pokritih zimskih bazenov. Krčani so o njen lahko le sanjali in si zato še kako prizadevali najti možnosti za treninge med obema poletnima sezonama. Proti koncu tega obdobja so si za najboljše izborili nekaj zimskih treningov v bazenu zagrebške Mladosti ter nekoliko bliže, v Čateških toplicah, kjer so mali bazen uporabljali dvakrat ali trikrat tedensko.

Krško drugo središče slovenskega pionirskega plavanja – Šolski bazen – Bazen v Brestanici
(1972 – 1979)

Zimskemu bazenu v Kranju se je v tem obdobju pridružilo še četvero: na Ravnah, v Trbovljah, Kopru in v Mariboru. Posledično so v jugoslovanski kakovostni vrh prodrli skoraj vsi slovenski klubi, med katerimi je še vedno vodil kranjski Triglav, ki je leta 1978 postal ekipni državni prvak. Isto leto je bila v državnih reprezentancah vseh starostnih kategorijah polovica slovenskih plavalk in plavalcev, leto kasneje pa so klubi naše republike osvojili skoraj vse naslove ekipnih prvakov. Prispevali so tudi  največ državnih reprezentantov (za Balkanijade v vsem obdobju celo 57), ki so osvojili 17 zlatih, 18 srebrnih in 21 bronastih medalj. Kakovostni vrh je  med posamezniki predstavljal Borut Petrič, z desetimi naslovi balkanskega prvaka, tremi zlatimi medaljami s Sredozemskih iger ter bronom in srebrom na evropskem in svetovnem prvenstvu na 1500 prosto.

Po končani sezoni 1971 je klubske vrste zapustil Franc Čargo, Nevenka Jenkole pa je nehala tekmovati leta 1972, ko je osvojila še zadnji naslov republiška prvakinje za članice. Med leti 1972 in 1979 je Plavalna zveza Slovenije ukinila ekipna članska prvenstva in jih spremenila zgolj v posamična. Zaradi vnovične pomladitve tekmovalnih vrst so se Celulozarji republiškega članskega prvenstva znova udeležili šele leta 1975, ko je edini naslov prvaka osvojil Andrej Škafar na 200 prosto. Do nekaterih sprememb je prišlo tudi v okviru Plavalne zveze Jugoslavije. Povečali so število starostnih kategorij (člani, mladinci, starejši pionirji, mlajši pionirji A in mlajši pionirji B) ter organizirali redna zimska prvenstva
.
Število krških uvrstitev na absolutne republiške lestvice deseterice se je občutno zmanjšalo, saj jih je bilo le  oseminštirideset. Edino prvo mesto si je priplavala Nevenka Jenkole (1972, 100 delfin, 1.16.5), na tretje se je poleg nje povzpel še Andrej Škafar (1976, 200 mešano, 2.28.59), na nižja mesta pa so se uvrstili Milan Javornik, Andrej Špiler, Meta Novak, Slavica Blatnik ter Branka in Tončka Škafar.

Leta 1972 se je začelo »obdobje Škafarjev«. Na majskem otvoritvenem mitingu jugoslovanske plavalne sezone sta Andrej in Branka v Krškem postavila dvanajst pionirskih republiških rekordov. Dvanajstletni Andrej je osvojil vse naslove slovenskega prvaka za mlajše pionirje. Na jugoslovanskem prvenstvu v Splitu je bil s po eno zlato in srebrno ter štirimi bronastimi medaljami proglašen za najboljšega plavalca v državi To sezono je postavil republiške rekorde v vseh disciplinah prostega, delfinovega, mešanega in hrbtnega plavanja ter jugoslovanski rekord na 400 mešano skupaj z Jaklom, Žibertom in Troho tudi republiškega v štafeti 4 x 50 mešano. Sestra Branka med mlajšimi pionirkami B prav tako ni imela prave konkurence. Na republiškem prvenstvu je osvojila vse zlate medalje in postavila osem rekordov. Na prvem državnem za to kategorijo, bilo je na Vevčah, je osvojila tri zlate in bila prav tako proglašena za najboljšo jugoslovansko plavalko. Med članicami je še zadnjič naslov slovenske prvakinje osvojila Nevenka Jenkole. Na ekipnih tekmovanjih so se najvišje povzpeli mlajši pionirji B z drugim mestom v Sloveniji in desetim v SFRJ ter pionirji A s tretjim mestom na zimskem prvenstvu.

Leta 1973 sta v klubu delovala dva trenerja; Niko Žibret je prevzel starejše pionirje, Živko Šebek pa se je še naprej ukvarjal z nižjimi starostnimi kategorijami. Večina plavalk in plavalcev je prešla v višje starostne kategorije, zato so bile njihove uvrstitve nekoliko slabše. Na republiških prvenstvih so osvojili dve zlati, pet srebrnih in deset bronastih medalj, v ekipni konkurenci pa so se na tretje mesto uvrstili le mlajšimi pionirji A. Med njimi je postala prvakinja le Branka Škafar, Andrej Škafar pa je prvo leto med starejšimi osvojil štiri bronaste medalje. Sicer pa so se med  dobitnike pionirskih medalj na republiških prvenstvih vpisali še Dragan Nikolić, Tatjana Poharc, Borut Mlakar, Lojze Škrabl ter štiri klubske štafete.

Pionirji so prvič dobili klubske trenirke ter male torbe za opremo. Krška TOZD ljubljanskega Žita pa jih je opremila z reklamnimi majicami. Enotno oblečeni so se  predstavili na republiškem prvenstvu, ki je bilo v Celju, na katerem so osvojili ekipno drugo mesto. Ob koncu sezone je sindikalna podružnica tovarne celuloze in papirja klubu obnovila slačilnice in obljubila, da mu bo na novo uredila še klubsko sobo.

Drugi višek krškega pionirskega plavanja je prineslo leto 1974. K temu je pripomogla tudi otvoritev malega zimskega bazena v osnovni šoli Jurija Dalmatina, za katerega se je najbolj prizadeval Niko Žibret. V njem so že v začetku uvedli obvezne šole plavanja za domače osnovnošolce. Čeprav je bil dolg le 12,5 metra in širok 6 metrov, se je ta pridobitev kaj kmalu obrestovala predvsem pri mlajših plavalkah in plavalcih, ki so imeli potlej vsak dan po dva treninga.

Žal so bile s tem bazenom, vse do zimske sezone 1979, večne težave. Le malokrat je bil napolnjen daljši čas, saj je vodstvo šole zagotavljalo, da so stroški za to preveliki. Klub je zanj plačeval sorazmerno visoko mesečno najemnino, klubski predsednik Darko Kolšek  pa je na stroške tovarne celuloze in papirja zagotavljal brezplačno kurilno olje. Ko so jeseni 1979 na šoli za pouk plavanja zaposlili Jožico Govedarica, je bazen obratoval celo zimsko sezono.

Plavalna zveza Slovenije je uvedla še tekmovanja za mlajše pionirje C in klub se je udeležil vseh republiških zimskih in letnih prvenstev, nekateri najboljši pa tudi jugoslovanskih. Na zimskih republiških so se v ekipni konkurenci najvišje povzpeli mlajši pionirji A s tretjim mestom in v posamični konkurenci zasedli štiri prva mesta (Andrej Škafar tri, Branka Škafar enega), dve drugi in pet tretjih. Na zimskem prvenstvu SFRJ sta postali zlati štafeti pionirk B na 4 x 50 mešano in prosto ter starejših pionirjev na 4 x 200 prosto. Na letnih prvenstvih so bili uspehi še večji. Mlajši pionirji A so osvojili republiški pokal in na ekipnem prvenstvu drugo mesto, ki so ga ponovili tudi pionirji B. Skupni seštevek pionirskih medalj je bil zajeten. Na jugoslovanskih prvenstvih so osvojili tri zlate ter po eno srebrno in bronasto, na republiških pa dotlej rekordnih trinajst zlatih, devet srebrnih in šestnajst bronastih. Prve medalje so si priplavali Boris Koprivnik, Iztok Švab, Lili Mastikosa, Barbara Jenkole, Tončka Škafar (prvo zlato med pionirkami »C«), Lojze Škrabl, Tatjana Poharc in nekaj štafet. O napredku plavalcev pionirske kategorije priča še takratna lista klubskih rekordov. Dvanajst jih je izboljšal Andrej Škafar, sedem njegova sestra Branka in dva Slavica Blatnik.

Leta 1975 je med fanti trenirala le še majhna skupina petnajstletnikov, med katerimi je Andreju Škafarju uspelo osvojiti še zadnji naslov republiškega članskega prvaka na 400 prosto (4.36.9). S pokritim bazenom na krški šoli so bile večne težave, ki so jih v klubski brošuri opisali takole: »Kot smo bili vsi klubski delavci veseli te pridobitve, smo danes močno razočarani. Tudi to leto se je namreč zgodilo, da so ga napolnili z okoli 30 dni zamude. Razumemo, da njegovo vzdrževanje ni poceni, a je vseeno večja škoda, če so njegova vrata predolgo zaprta. Prav bi bilo, da bi se v reševanje tega problema vključili telesno-kulturna in izobraževalna skupnost in bi bil z njihovo finančno pomočjo objekt na voljo neprekinjeno od oktobra do konca aprila. Prizadevamo si, da bi se plavanje čim prej preselilo v šolo, kjer naj bi zaposlili strokovnjaka za učenje plavalnih veščin pa tudi za večjo vlogo plavanja v dejavnosti šolskega športnega društva in v celodnevni šoli, z nadgradnjo v »plavalnem razredu«. Pogoje za vse to v Krškem imamo in je tako treba postaviti le še »piko na i«, kot pravimo. Kako naj bi jo postavili je našim plavalnim delavcem znano, kdaj pa nam jo bo uspelo, je vprašanje, na katerega danes, žal, še ne moremo odgovoriti«. Kljub temu so se zimski treningi obrestovali, predvsem pri najmlajših. Najbolj obetavni so bili mlajši pionirji, letniki 1965. Med mlajšimi so postali zimski republiški prvaki Iztok Švab, Boris Koprivnik, Marjan Štok in Alenka Mikeln. Po petih zlatih ter štirih srebrnih in prav toliko bronastih medaljah so v zagrebških Sportskih novostih poročilo s tega prvenstva naslovili kar s »Senzacija je prišla iz Krškega«.  Marjan Štok je na zimskem prvenstvu SFRJ postal državni prvak na 50 prosto, na letnem v Dubrovniku pa podprvak Iztok Švab na 200 prsno.

Ob zaključenih dveh desetletjih krškega plavanja naj zapišemo seznam klubskih rekordov za pionirje in člane:

Leta 1976 je trenerski kader okrepili profesor Bruno Toplak, ki je prišel iz Celja in prevzel  vadbo mladincev in skupine starejših pionirk. Na republiških prvenstvih so Celulozarji osvojili pet zlatih, trinajst srebrnih  in prav toliko bronastih medalj. Največ naslovov najboljšega je osvojili Andrej Škafar (med mladinci tri  srebrne in pet bronastih medalj, tudi v članski konkurenci), po enega pa dodali njegovi sestra Branka v skupini starejših pionirk (srebro ter štiri brone) in Tončka v kategoriji mlajših pionirk B. Prvi naslov republiške pionirske prvakinje je osvojila Tatjana Poharc, Slavica Blatnik pa med članicami in mladinkami štiri srebrne in dve bronasti medalji. Na zimskih in letnih jugoslovanskih prvenstvih je bila bera medalj skromna, saj so Celulozarji osvojili dve bronasti (Tončka Škafar med pionirkami B in štafeta mladincev na 4 x 100 prosto, v postavi Škafar-Špiler-Javornik-Ivačič).

Plavalna zveza Slovenije je že drugo leto zapored  razvrstila plavalke in plavalce v kakovostne razrede. Na njenem spisku je bilo tudi 16 Celulozarjevih. V zvezni razred so uvrstili le Tončko Škafar, v republiškem jih je bilo šest in v občinskem devet. Po teh merilih je bila deseterica najboljših razvrščena takole: Tončka Škafar, Andrej Škafar, Boris Koprivnik, Alenka Mikeln, Branka Škafar, Marjan Štok, Tatjana Poharc, Iztok Švab, Boris Bašek in Nuša Blatnik.

Po koncu sezone je trener pionirjev Živko Šebek v klubski brošuri zapisal tudi tole: »Ker smo zimsko vadbo v malem šolskem bazenu začeli novembra 1975, smo ob startu v poletno sezono 1976 menili, da smo bolje pripravljeni. Žal se napovedi in pričakovanja niso uresničila. Skoraj vsi plavalci so resda izboljšali svoje osebne rekorde, a so njihovi konkurenti v drugih klubih hitreje napredovali. Kje so vzroki za to ?! Očitno je, da se naši tekmovalci na tako dolgo sezono še niso povsem privadili in da zastavljenega dela niso zmogli v celoti. Plavalke so se treningom izogibale predvsem v zimskem delu, vsi drugi pa proti koncu letne sezone«.

Tudi leta 1977 so bili posebej uspešni mlajši pionirji A, stari do dvanajst let. Na poletnem republiškem prvenstvu so Marjan Štok in Iztok Švab osvojili enajst medalj, a z Borisom Koprivnikom le en naslov posamičnega prvaka. Ta je na letnem prvenstvu SFRJ, ki je bilo v Krškem, osvojil naslov najboljšega na 100 prosto. Sezona je prinesla dokončno potrditev izrednega talenta desetletne Tončke Škafar. Po končani sezoni so jo pohvalili v Dolenjskem listu in jo predstavili s podatkom, da je na slovenskih in jugoslovanskih državnih prvenstvih osvojila že 14 zlatih, 15 srebrnih in 9 bronastih medalj.

Nosilci medalj to leto so bili:

SFRJ
PIONIRKE B (Tončka ŠKAFAR: ZL 1, SR 1,  BR  1) –  PIONIRJI  A (Boris KOPRIVNIK: ZL 1, SR 1)

S R S
PIONIRKE B (Tončka ŠKAFAR: ZL 2, BR  1) – PIONIRJI A (Boris BAŠEK: ZL 1, SR 1; Marjan  ŠTOK: BR 3; Boris KOPRIVNIK: ZL 1, SR 3; Iztok ŠVAB: BR 1; 4 X 100 mešano pionirji: BR 1) – MLADINCI (Borut MLAKAR: BR 1; Marija ISTENIČ: BR 2; Branka ŠKAFAR: SR 1, BR 3; 4 x 100 prosto mladinke: BR 1) –  ABSOLUTNO (Andrej ŠKAFAR: BR 2 )

S K U P A J      ZL   6      SR   9      BR   16

V dokaj pestri starostni sestavi so imeli Celulozarji leta 1978 eno svojih najmanj uspešnih tekmovalnih sezon. Po njenem koncu sta se na slovenske absolutne lestvice najboljših uvrstila le Andrej Škafar (sedemkrat) in Andrej Špiler (enkrat). Na jugoslovanskih prvenstvih niso sodelovali, na republiških pa je edino medaljo (bronasto) osvojil starejši pionir  Marjan Štok. To je bila predzadnja sezona dotlej dokaj uspešnega moškega plavanja ter začetek in  nadaljevanje uspešnih tekmovalnih let Vesne Jelen in Tončke Škafar. V takih okoliščinah se je klubsko vodstvo odločilo, da plavalke in plavalce pošilja le na manj zahtevne mitinge po Sloveniji. Z Velenjem, Radovljico in celjskim Neptunom so izvedli ekipni četveroboj, na katerem so ob koncu izšli kot zmagovalci.

Krčani so leta 1979 še zadnjič izvedli tradicionalni otvoritveni miting jugoslovanske plavalne sezone v odprtih bazenih in z dvodnevno prireditvijo odprli 50 metrski bazen v Brestanici. Ob tem je v Dolenjskem listu izšel obsežen članek, iz katerega povzemamo nekaj za razmere v klubu pomembnih iztočnic: »Miting je pokazal, da je večina sodelujočih že na začetku sezone dokaj dobro pripravljenih. Za Krčane to še ne velja, saj se je vodstvo kluba ubadalo s kopico problemov, ki so jih zaenkrat obvladali le z dobro voljo. Prepričani so, da je kriza mimo, predvsem s pomočjo kolektiva tovarne celuloze in papirja, brez katere bi po vsej verjetnosti najbrž odnehali še zadnji krški plavalni zanesenjaki. K sreči je brestaniški miting pokazal, da raste v Krškem nov obetavni plavalni rod.« To sta kasneje potrdili dve dvanajstletni plavalki. Tončka Škafar je med pionirkami B na republiškem prvenstvu osvojila štiri zlate medalje ter po eno srebrno in bronasto, prvič pa se je z dvema naslovom republiške prvakinje uveljavila Vesna Jelen, ki je osvojila še dve srebrni in bronasto medaljo. Isto leto je Tončka Škafar na prvenstvu SFRJ osvojila en naslov državne prvakinje in dva podprvakinje.

Ob 25-letnici kluba so medalje osvojili:

SFRJ
PIONIRKE A (Tončka ŠKAFAR: ZL 1, SR 4, BR 3)
S R S
PIONIRKE A (Tončka ŠKAFAR: ZL 4, SR  3, BR 3; Vesna JELEN: ZL 2, SR 2, BR 1; 4 x 100 prosto
pionirke: BR 1)
S K U P A J      ZL   7      SR   9      BR   7

Prihod izkušenega trenerja – Prvi naslovi prvakinj za Slapšakovo, Gančevo in Toplakovo
(1980 – 1986)

Slovenski klubi so leta 1980 osvojili naslove jugoslovanskih ekipnih prvakov v vseh starostnih skupinah. Največje uspehe sta v tem obdobju dosegla brata Petrič. Starejši Borut je prvič nastopil na olimpijskih igrah 1980, na evropskem prvenstvu 1981 osvojil prvo mesto na 400 prosto in srebro na 1500 prosto ter isto uvrstitev dosegel na svetovnem prvenstvu leto kasneje. Mlajši Darjan je na evropskem prvenstvu 1981 osvojil bron na 400 prosto, na sredozemskih igrah in Balkanijadi  pa je Jugoslaviji zagotovil sedem naslovov prvakov. O moči slovenskega plavanja pričajo tudi podatki z Balkanijad. V tem obdobju se jih je v reprezentančnih vrstah udeležilo kar 90, osvojili pa so 13 zlatih, 23 srebrnih in 40 bronastih medalj.

V obravnavanih sedmih letih so se Celulozarji udeležili le dveh republiških članskih prvenstev, ki so bila od leta 1983 samo posamična. Do začetka tega obdobja sta v klubu delala dva trenerja Bruno Toplak in Anton Bizjak. Med številčno skromnim tekmovalnim kadrom so z osvojenimi medaljami izstopali samo Vesna Jelen, Tončka Škafar, Mojca Toplak in Mitja Voglar, ki so se v slovenskem in jugoslovanskem vrhu obdržali še nekaj sezon.

Ob prihodu trenerskega zakonskega para Žarka in Jožice Govedarica iz Mostarja je bila glavna klubska naloga poskrbeti za naraščaj. Prevzela sta delo z začetniki, pri čemer je bila odločilna zaposlitev Jožice kot učiteljice plavanja na krški osnovni šoli. Že leta 1980 se je število novincev tako povečalo, da je preseglo številko sto. Na bazenu so v zimskem času uvedli novost. Tovarniški delavci so iz ene izmed klubskih garderob napeljali do bazena nekak hodnik – s ponjavo prekrito kovinsko ogrodje. S tem so plavalcem v hladnih dneh olajšali prehod v bazen. Toda trenerji so še vedno po več ur na dan stali ob bazenu, tudi takrat, ko se je temperatura zraka spustila pod ničlo, v dežju in snegu. »Delavnica« zakonskega para Govedaricaje krškemu plavanju zagotovila dve generaciji izvrstnih tekmovalk in nekaj malo manj uspešnih tekmovalcev. V prvi naj omenimo le Slapšakovo, Gančevo, Bednarškovo, Omerzovo, sestri Vladič, Končina, Šemrl in Matić, A. Gradišek, Ino in Andrejo Govedarico ter Prelovška, Novaka, Močivnika in Savnika. Tudi v drugi so po kakovosti izstopala dekleta: sestri Repec, Kraševčeva, Sergeja Gradišek, Resmanova in Cerovškova ter Jure Žajber, Damjan Herakovič in Gregor Povhe.

Na absolutne lestvice najboljše slovenske deseterice so se to obdobje uvrščale le ženske. Med tistimi z daljšim tekmovalnim stažem je izstopala Vesna Jelen s sedeminštiridesetimi uvrstitvami (med njimi enkrat na drugo in petkrat na tretje mest0), Mojca Toplak s sedmimi in Tončka Škafar s tremi. Od leta 1984 je Ina Govedarica zbrala 16 uvrstitev, Šemrlova dve in v zadnjem letu tega obdobja enako število še Slapšakova.

Na državnih in republiških prvenstvih je klub v teh sedmih letih osvojil 39 zlatih medalj, 70 srebrnih in več kot 90 bronastih. Največ so jih priborile starejše pionirke (59) in mlajše pionirke B (47). Presenetljivih pa je bilo kar 48 odličij v absolutni konkurenci, ki so jih prispevale tudi pionirke. Na jugoslovanskih prvenstvih je bila edina zmagovalka mlajša pionirka Mojca Toplak, s srebrnimi in bronastimi medaljami pa so se lahko pohvalile Vesna Jelen, Tončka Škafar, Urška Slapšak in Mitja Voglar. Dosti bolje je bilo na slovenskih republiških prvenstvih, na katerih so v različnih starostnih skupinah naslove prvakinj osvojile Vesna Jelen (15), Tončka Škafar (2), Mojca Toplak (5), Urška Slapšak (4), Ina Govedarica (6), Urška Ganc (1) ter  mlajši pionir Boris Savnik (5), enega pa še štafeta mladink na 4 x 100 prosto.

Leto 1986 je prineslo prve republiške medalje desetletnima Nataliji Repec in Sergeji Gradišek, kasneje vrsto let najboljšima krškima mladima plavalkama. Med tekmovalci, ki so za svojimi klubskimi kolegicami vendarle zaostajali, so republiške medalje osvojili Mitja Voglar, Matjaž Novak, Tomaž Močivnik in Matjaž Prelovšek.

Osvojene medalje:

1980
SFRJ
STAREJŠE PIONIRKE (Vesna JELEN: BR 1; Tončka ŠKAFAR: SR 1, BR  3) – MLADINKE (Vesna JELEN: BR 1)
S R S :
MLAJŠE PIONIRKE B (Mojca TOPLAK: BR 1) – STAREJŠE PIONIRKE (Vesna JELEN: SR 1, BR 5; Tončka ŠKAFAR: SR 1, BR 5)
S K U P A J      SR   7      BR   14

1981
SFRJ
STAREJŠE PIONIRKE (Vesna JELEN: BR 1) – MLADINKE (Vesna JELEN Vesna: BR 1)
S R S :
STAREJŠE  PIONIRKE (Vesna JELEN: ZL 6, SR 3, BR 3; Tončka ŠKAFAR: ZL 2, BR 1;
4 x 100 prosto pionirke: SR 1; 4 x 100 mešano pionirke: BR 1) – STAREJŠI PIONIRJI (Boštjan Bajc : BR 1) – ABSOLUTNO (Vesna JELEN: ZL 6, SR 2) –MLAJŠI PIONIRJI B (4 x 100 prosto: BR1) – MLAJŠE PIONIRKE A (Mojca TOPLAK: SR 1, BR 1; Metka  ŠEMRL: BR 1)
S K U P A J      ZL   8      BR   7      BR   10

Vrhunski rezultati mladih plavalk – Novo obdobje z novim strokovnim vodstvom(1987 – 1994)

Plavalna zveza Jugoslavije je leta 1988 sprejela novo starostno kategorizacijo plavalcev, ki se je razlikovala za moško in žensko populacijo. Slovensko plavanje je na jugoslovanskih prvenstvih sodelovalo le še v zimi 1991, letna tekmovalna sezona pa je že potekala v samostojni državi. Slovenska reprezentanca se je prvič predstavila na mladinskem evropskem prvenstvu v Antwerpnu.

Krško plavanje je stik s slovenskim vrhom ohranjalo z dekleti, saj v osmih letih tega obdobja na absolutnih lestvicah najboljše deseterice moških ne najdemo. Na šestih prvih mestih je bila Natalija Repec (1990: 200 prosto  2.08.09, 400 prosto  4.32.82 1992: 100 prosto  1.00.83, 200 prosto  2.10.09; 1993: 100 prosto  1.00.55, 200 prosto 2.09.54) in dvakrat Sergeja Gradišek (1990:  50 prosto  28.84 in 100 prosto  1.01.01). Med skupno 78 uvrstitvami je bil delež deklet naslednji: Natalija Repec 39, Urška Slapšak 16, Sergeja Gradišek 11, Anja Repec 6 (prvič leta 1992), Ina Govedarica 3 (zadnjič leta 1987) in Anuška Cerovšek 3 (prvič leta 1991).

V utečenem klubskem delu je prišlo do nepričakovane boleče spremembe. Glavni trener Žarko Govedarica je konec maja 1988 še vodil skupino plavalk in plavalcev na mitingu v Novi Gorici. Neozdravljiva bolezen ga je nato za nekaj mesecev priklenila na posteljo, 24. oktobra pa smo izvedeli, da je umrl. Po tem, ko je še zadnjič vodila kadetsko ekipo na jugoslovanskem prvenstvu v Mariboru, je konec avgusta istega leta je svoje uspešno delo v klubu zaključila še Jožica Govedarica. Jeseni istega leta so na letnem občnem zboru izbrali novo klubsko vodstvo. Dotedanjega predsednika Jožeta Habinca je zamenjal Kristijan Pavliha, organizacijsko-tehnični vodja je postal Andrej Škafar, Franc Čargo pa predsednik gospodarsko-finančne komisije. Leta 1991 je bilo še zadnje zimsko prvenstvo SFRJ. Potlej se je število tekmovanj, ki so prinašala medalje prepolovilo. Trenerji, ki so nadaljevali s strokovnim delom so bili uspešni. O tem priča tudi skupna bera osvojenih odličij; z jugoslovanskih prvenstev jih je bilo v vsem obdobju še 47, s slovenskih republiških in državnih pa natanko 250.

Klubske vrste so bile v letu 1987 še vedno najmlajše v družini slovenskega plavanja, saj je najstarejša Urška Slapšak štela šele petnajst let. Žal je takrat s treniranjem za pet let prekinila in se od kluba poslovila s po eno srebrno in bronasto medaljo z jugoslovanskega prvenstva ter z naslovom republiške prvakinje. Za njo so ostali dosti mlajši, zato je bila bera medalj  skromna; z republiških prvenstev dve zlati (naslov prvaka je osvojil še Jure Žajber  med mlajšimi pionirji B), dve srebrni in bronaste.

Leto kasneje (1988) se je začel zmagoviti pohod novih zvezd krškega plavanja. Natalija Repec je v kategoriji mlajših pionirk osvojila prva dva naslova jugoslovanske prvakinje in kar pet naslovov slovenske, prvo zlato pa si je na republiškem prvenstvu priplavala Sergeja Gradišek. Poglejmo še celotno bero krških medalj v tem letu:

SFRJ
MLAJŠE PIONIRKE (Natalija REPEC: ZL 2, SR 2, BR 1; 4 x 100 prosto pionirke: SR 2; 4 x 200 prosto pionirke: BR 2)
S R S
PIONIRJI B (Damjan HERAKOVIČ: BR 1) – PIONIRKE A (Natalija REPEC: ZL 5,SR 3;
Sergeja GRADIŠEK: ZL 1, SR  2, BR  2; 4 x 100 in 200 prosto pionirke: ZL 1, SR 3) – STAREJŠE
PIONIRKE (Brigita OMERZO: SR  2)
SKUPAJ      ZL   9      SR   17      BR   6

Delo z najbolj obetavnimi plavalkami je v letu 1989 nadaljeval Anton Bizjak, v trenerskem timu pa sta bila še Alenka Jevšnik-Mikeln in Andrej Škafar. Zmagoviti jugoslovanski in slovenski pohod je Natalija Repec še stopnjevala. S trinajstimi leti je osvojila celo prvi naslov slovenske absolutne prvakinje (200 prosto). Nadvse uspešno jo je še naprej »spremljala« Sergeja Gradišek. Lahko bi celo rekli, da je njun skokoviti napredek prinesla medsebojna zdrava konkurenca. Omenimo še to, da je imel klub imenitni štafeti kadetinj, ki so mu po dolgih letih znova zagotovile republiški rekord. Sicer pa je bila bera medalj naslednja:

Najlepše jubilejno darilo ob 35-letnici kluba je bilo rekordnih 61 medaljami z republiških in državnih prvenstev ter nastopoma Natalije Repec in Sergeje Gradišek v jugoslovanski reprezentanci na evropskem mladinskem prvenstvu v francoskem Danquerqu ter na balkanskem mladinskem prvenstvu. Tu je Repčeva na 200 prosto osvojila zlato medaljo, Gradiškova pa dva naslova podprvakinje. V tem letu je bil glavni klubski trener  profesor Anton Bizjak, z diplomo Fakultete za šport sta mu pomagala Andrej Škafar in Alenka Jevšnik-Mikeln ter študent Boštjan Bajc. Plavalke in plavalce, bilo jih je več kot 60, so razdelil v štiri skupine; v prvi so bili začetniki, v drugi tisti z dve do triletnim vadbenim stažem, v tretji mlajši in starejši pionirji ter v zadnji vsi, ki so se lahko enakovredno kosali s slovenskim plavalnim vrhom.
Že omenjeno rekordno število medalj v tem letu so Celulozarju priplavali:

SFRJ :
PIONIRKE (Anja REPEC: SR 2, BR 4) – KADETINJE (Anuška CEROVŠEK: BR 1) – MLADINKE
(Sergeja GRADIŠEK: SR 3; Natalija REPEC: BR 3;  4x 200 prosto mladinke: SR 1)
S R S
MLAJŠI PIONIRJI (Mitja KERIN: BR 1) – STAREJŠE PIONIRKE (Anja REPEC: SR 2, BR 4; Maja  KRAŠEVEC: BR 3) – KADETINJE (Anuška CEROVŠEK: SR 2, BR 1) – MLADINKE (Natalija REPEC:                                 ZL 4, SR 4, BR 4; Sergeja GRADIŠEK: ZL 5, SR 2;  4 x 100 in 200 prosto mladinke: SR 4  (Gradišek-  Resman-Cerovšek-N. Repec) – ABSOLUTNO (Natalija REPEC: SR 3, BR 2; Sergeja GRADIŠEK: SR 1, BR
4 x 100 in 200 prosto ženske: SR 2; 4 x 100 mešano ženske: SR 1)
SKUPAJ      ZL   9      SR   27      BR   25

Slovensko plavanje je bilo v jugoslovansko vključeno samo še v zimski sezoni 1991, letna prvenstva pa so potekala že v okviru nove države Slovenije. Slovo od nekdanje družine je bilo za krške plavalke še kako uspešno. Svoj prvi in zadnji naslov jugoslovanske prvakinje je osvojila kadetinja Anja Repec, njena starejša sestra Natalija je postala dvakratna prvakinja v konkurenci mladink in enkrat v kategoriji članic in se že drugič udeležila evropskega mladinskega prvenstva, tokrat v Antwerpnu.

Po uspešni zimski sezoni je občinsko glasilo »Naš glas« Natalijo Repec predstavil takole : »Petnajstletnemu dekletu jih je bilo sedem, ko jo je zamikalo, da bi tudi ona hodila plavat, tako kot njena soseda v bloku, Urška Slapšak. Doma niso imeli nič proti in tako Natalija že osem let živi v krogu dom – bazen – tekmovanja. Sama pravi, da poleg tega ne potrebuje ničesar. »Na treningih dan hitro mine. Če jih ne bi bilo, sploh ne vem, kaj bi počela. Dobro je hoditi na tekmovanja, ker si s prijatelji in vedno spoznaš nove«. Njen športni cilj za to leto je čim boljša uvrstitev na evropskem mladinskem prvenstvu. Zdaj je osmošolka in jeseni pojde na brežiško gimnazijo in po tem študirat. Kaj – to se še ni odločila«

Žal se poletna sezona v državi Sloveniji (1991) ni začela najbolj srečno. Trenerji Anton Bizjak, Andrej Škafar, Polona Špan in Alenka Jevšnik-Mikeln so opozarjali na težave z dotrajanim bazenom in nerednim oskrbovanjem s toplo vodo. Enake težave so se ponavljale še nekaj let, stopnjevale pa zaradi premajhne družbene finančne pomoči. Tako so morali že leta 1991 uvesti »plavarino«, mesečne prispevke staršev. Sicer pa so Celulozarji v tem »prehodnem« letu osvojili naslednje število medalj:

eta 1992 se je v skupni beri medalj poznalo, da Jugoslavije ni več. Število medalj s slovenskega prvenstva je bilo primerljivo s preteklim letom. Dva naslova slovenske prvakinje si je med članicami priplavala Natalija Repec ter po enega Sergeja Gradišek in ženska štafeta 4 x 100 prosto in mladinka Maja Kraševec. Sicer pa stik s slovenskim državnim kakovostnim vrhom najbolje dokazuje celotni spisek osvojenih medalj:

Leto 1993 je plavalkam in plavalcem Celulozarja znova prineslo obilo medalj, saj so jih osvojili skupno več kot 50. Razdeljeni so bili v tri selekcije, ki so jih vodili Anton Bizjak (Slapšak, sestri Repec, G. Povhe, D. Herakovič…), Andrej Škafar (M. Ivanović, R. Bizjak, M. Čargo, M.Cerle…) in Silvo Potočnik (N. Pribošič, B. Bajc, Kelhar, B. Zadravec, S. Fuerst…). Najbolj se je izkazal novi rod pionirk-pionirjev s 36 odstotki vseh osvojenih medalj in kar polovico zlatih. Po naslovih slovenske prvakinje je v tej kategoriji izstopala Maša Ivanović (6), enega pa si je priplavala Ksenija Povhe. Na drugem mestu so bile po osvojenih medaljah plavalke na absolutnem prvenstvu (23 odstotkov), med katere se je na prigovarjanje trenerja Bizjaka vrnila Urška Slapšak. Ta je po petletnem premoru predvsem »pomagala« v štafetah in s tisto na 4 x 100 prosto osvojila naslov prvakinje. K temu je dve prvi mesti dodala Natalija Repec, ki je kot slovenska reprezentantka nastopila na Sredozemskih igrah in osvojila dve šesti mesti. Skoraj enak odstotek odličij so klubu zagotovile mladinke, po zlatih medaljah pa so bile v klubu druga najuspešnejša skupina (29 odstotkov); eno je osvojila Maja Kraševec, kar tri zlate pa štafete mladink, v katerih so poleg že omenjene plavale še Barbara Bizjak, Anja Repec in Alenka Dreo. Med kadeti so prednjačili fantje (Povhe Gregor in Damjan Herakovič, z 18 odstotki vseh osvojenih klubskih medalj), a med njimi z zlatom ni bilo nikogar.

V zadnjem letu tega obdobja (1994) so težo osvojenih medalj znova nosila dekleta. Fantje so uspeli osvojiti le štiri (pionirja Miha Cerle in Damir Molan, deška štafeta ter Matej Božović med člani). Največ zlatih medalj so priplavale članice, z dvema naslovom prvakinj v štafetah 4  x 100 in 200 prosto (A. Repec-Slapšak-Ivanović-N. Repec) ter še zadnjim, ki ga je za krški Celulozar osvojila Natalija Repec. Sicer pa je bila po osvojenih medaljah najbolj uspešna pionirka Nika Pribošič, z dvema naslovoma slovenske prvakinje in kar petimi drugimi mesti, prvo leto med kadetinjami pa je prvakinja postala tudi Maša Ivanović.

Pa za zadnji dve leti tega obdobja zapišimo še vse nosilce »krških« medalj:
1993
PIONIRKE-PIONIRJI (Maša IVANOVIČ: ZL 6, SR 7; Ksenija POVHE: ZL 1; Nika PRIBOŠIČ: SR 1;
Jernej ŽAFRAN: SR 1;  4 x 100 mešano pionirke: SR 1, BR 1 (Povhe-Pribošič-Ivanović-M. Hojski); 4 x 100 prosto  pionirji: BR 1 (Žafran-Kunej-Bizjak-Herakovič) – KADETI (Gregor POVHE: SR 3, BR 4;  Damjan HERAKOVIČ: SR 1, BR 1) – MLADINKE (Maja KRAŠEVEC: ZL 1, SR 3; Anja REPEC: SR 1, BR 1;
4 x 100 prosto mladinke: ZL  1, SR 1; 4 x 100 mešano mladinke: BR 1;  4 x 50 mešano mladinke: SR 1;  4 X 200 prosto mladinke: ZL 2 (v štafetah so plavale Bizjak-A. Repec-Kraševec-Dreo) – ČLANICE-ČLANI (Natalija REPEC: ZL 2, SR 4, BR 1; Urška SLAPŠAK: BR 1; Maja KRAŠEVEC: BR 1; Matej BOŽOVIĆ: BR 1; 4 x 100 prosto ženske: ZL 1 (N. Repec-A. Repec-Kraševec-Slapšak); 4 x 200 prosto ženske: SR 1  (N. Repec-A. Repec-Kraševec-Slapšak).
S K U P A J      ZL   14      SR    25      BR   13

Slovo Repčevih in Slapšakove – Izdatna bera prvakov in medalj
(1995 – 1998)

Že v prvem letu tega obdobja (1995) se je v krških plavalnih vrstah zgodilo to, kar je klub pestilo skozi vso njegovo dotedanjo zgodovino. Za klub so prenehala tekmovati dekleta, nosilke kakovosti: Natalija in Anja Repec, Sergeja Gradišek, Urška Slapšak, Barbara Bizjak, Maša Ivanović. V mlajših starostnih kategorijah so začeli prednjačiti dečki, ki so po dolgem času osvojili prve naslove slovenskih državnih prvakov, a so nekateri najboljši žal prekmalu »izpregli«. Kljub temu je bila bera medalj več kot zadovoljiva:

Tekmovalna sezona 1996 je bila skromna. Izmed že uveljavljenih plavalk je do njenega konca vztrajala Nika Pribošič, ki je za klub osvojila edino kolajno na zimskem sprinterskem prvenstvu v kategoriji mladink in nekaj odličij dodala še v poletni sezoni. Nekaj obetov za boljšo prihodnost so pomenili nastopi najmlajših deklic, deset osvojenih medalj pa je bilo razporejeno tako:

Leta 1997se je klub za nekaj časa preimenoval v »Vitacel-Celulozar«, v njegovem okviru pa je bilo registriranih 59 plavalcev in 30 plavalk. Plavalna zveza Slovenije je s pionirsko reprezentanco sodelovala na šesteroboju narodov, v njej pa je bila peterica plavalcev iz krškega kluba: Rok Kerin, Nika Pribošič, Kristina Klemenčič, Nika Jevnik in Petra Soldat.  

Leta 1998 je bil znova najboljši dekliški del kluba, v katerem so najhitreje napredovale najmlajše. To dokazuje četveroboj reprezentanc Italije, Švice, Danske in Slovenije. Njegovo prizorišče je bila Italija, slovensko ekipo pa je zastopalo kar pet plavalk Celulozarja in en plavalec. Njihov prispevek h končnem drugem mestu naše reprezentance nikakor ni bil zanemarljiv. Med dekleti je Nika Jevnik zmagala kar trikrat in bila enkrat druga, Nika Pribošič je reprezentanci priborila po dve prvi mesti, Petra Soldat eno drugo, po eno tretje pa Kristina Klemenčič, Višnja Radivojevič in Rok Bizjak.
V ekipni konkurenci Celulozarji niso več posegali po najvišjih mestih, toliko bolj uspešni pa so bili v boju za posamične medalje, med katerimi jih je bilo pet za naslove najboljših v državi. Če seštejemo tiste z zimskih in letnih državnih prvenstev je bila njihova bera naslednja:

Naj iz tega leta zapišemo še nekaj pomembnih in zanimivih dogodkov. Plavalna zveza Slovenije je na zimske reprezentančne priprave v Cerkno povabila devet plavalcev trenerja Bajca in pet plavalk Ine Govedarica. Pred začetkom poletne sezone so plavalci in njihovi starši s prostovoljnim delom obnovili korito bazena in uredili njegovo okolico. Rok Vegelj je na evropskem prvenstvu slušno prizadetih osvojil bronasto medaljo na 1500 prosto. Tekmovalno sezono so Celulozarji zaključili z množično udeležbo na koprskem maratonu in v posameznih starostnih kategorijah osvojili dve prvi mesti (Nika Jevnik, Jernej Žafran), dve drugi (Nina Pirc, Blaž Špiler) ter tri tretja (Dolores Žičkar, Nina Fritz, Bojan Bajc)  

Nova menjava generacij – Bazen dobi novega lastnika
1999 – 2008

V jubilejnem letu 2005 je Plavalni klub Celulozar zopet na trdnih nogah in uhojenih poteh. Zanimanje za ta krški tradicionalni šport ne jenja, kljub raznovrstni ponudbi športnih dejavnosti. To potrjuje podatek, da je med redno vadečimi več kot 130 mladih različnih starostnih kategorij. Za  kvaliteto krškega plavanja skrbijo Boštjan Bajc,  prof. Alenka Jevšnik,  Barbara Bizjak, Božovič Matej Danijel Prevolšek in bivša plavalca, ki zaključujeta študij na Fakulteti za šport Jaroslav Kovačič in Dimitrij Sobotič.

Šest let tega obdobja nikakor ni bilo lahkih. Potekalo je v večni bojazni, kaj bo z bazenom, ki je prišel v zasebno last in kaj bo z ogrevano vodo iz tovarne celuloze in papirja, ki ima tujega lastnika. S kakšnimi napori je klubskemu vodstvu vendarle uspelo zagotoviti še znosne delovne pogoje, vedo le tisti najbolj zagnani. Sicer pa je bilo še nekaj drugih zagat, ki so jih Celulozarji uspeli prebroditi. S trenerskim delom v Krškem je na začetku leta 2000 končala Ina Govedarica. 19. septembra 2001 je umrl takratni glavni trener in v tem času gonilna sila kluba Silvo Potočnik. Ob Boštjanu Bajcu so morali na pomoč priskočiti nekateri nekdanji plavalci – vaditelji. Za krajši ali daljši čas so ga razbremenili Jure Žajber, Andrej in Damjan Herakovič, Matej Božovič, Tadej Potočnik in nekdanji koprski plavalec Fabijan Hrvatin.

Tudi v tem obdobju krškega plavanja se je ohranila tradicija odhodov plavalcev v druge sredine zaradi nadaljevanja šolanja. Dotlej najboljši krški plavalec Rok Kerin je leta 2002 zaradi študija prestopil v PK Koper, Jaroslav Kovačič in Nina Andrijaševič v ljubljansko Ilirijo, Sara Hojski v mariborski Branik. Dolgoletni in dobri plavalci Samo Fuerst, Blaž Špiler, Mitja Fuerst, Jaka Marušič, Nika Jevnik, Vedrana Sember, Dimitrij Sobotič pa so plavanje opustili zaradi šolanja.
Spremembe je doživel tudi bazen. Po stečaju tovarne Videm je bil prodan na javni dražbi. Njegov novi lastnik je poskrbel za obnovo kopališke ploščadi in sanitarij. Leta 2003 je v bazenskem kompleksu odprl gostinsko-trgovski objekt.

V zaključnem poglavju se sprehodimo še po posameznih letih. Junija 1999 je krški Časopis za šport objavil naslednje sporočilo «Med 27. in 30. majem je Rok Vegelj, plavalec krškega Celulozarja, nastopil na mednarodnem prvenstvu Kanade za invalidne osebe. Kot kandidat za olimpijske igre slušno prizadetih je potrdil svoj letošnji napredek in svojo kandidaturo samo še potrdil. Njegovo gostovanje, na katerega ga je popeljal Anton Bizjak, je bilo res uspešno. V absolutni konkurenci je na 200 prosto osvojil srebrno medaljo, na 1500 prosto pa zasedel tretje mesto. Na 200 prosto je dosegel celo najboljši rezultat tekmovanja, a so mu zaradi nižje stopnje invalidnosti dodali še »pribitek«.

Žal je to leto klubske vrste zapustilo nekaj vodilnih mladih plavalcev. V Časopisu za šport pa smo našli tale zapis: »Na letošnjih državnih prvenstvih smo med dobitniki medalj pogrešali predvsem Saro Hojski in Niko Jevnik. Obe plavalki sta letos prestopili v višji starostni razred in sta med leto starejšimi tekmovalkami ostali brez njih. Najbrž pa bi bila bera medalj večja, če ne bi kadetskih klubskih vrst pred državnim prvenstvom v tej kategoriji zapustili nekateri najboljši (Pavlič, Jevnik….)

Leta 2000 so znova prevladovali mladi, kadetske in mladinske vrste pa so bile številčno skromne. Jaro Kovačič se je to sezono uvrstil v državno kadetsko reprezentanco za dvoboj s Hrvaško. Sara Hojski je z reprezentanco deklic nastopila na mednarodnem mitingu v Viareggiu v Italiji. Nika Jevnik je zastopala Slovenijo na svetovnih igrah šolske mladine v Kanadi.

Na slovenskih državnih prvenstvih so medalje osvojili:

Do konca obravnavanega obdobja je bilo število osvojenih medalj vse manjše, a dokaj enakomerno razporejene po skoraj vseh starostnih tekmovalnih skupinah. Leta 2002 je za domači klub prenehal tekmovati Rok Kerin, dotlej edini kategorizirani plavalec, k sreči pa je s plavanjem nadaljeval Jaro Kovačič, z naslovom mladinskega državnega prvaka (edinega v tem obdobju). Kakovostni tekmovalni vrh med leti 2001-2005 lahko ponazorimo z naslednjim seznamom osvojenih medalj:  

V jubilejnem letu  se je v domači klub vrnil Rok Kerin, ki se je uveljavil tudi v daljinskem plavanju, v katerem se je uvrstil v sam državni vrh.. Verjamemo, da se bodo v prihodnjih sezonah tudi naši plavalci še bolj približali slovenskemu vrhu, kakor so danes slovenski reprezentanti v samem vrhu evropskega in svetovnega plavanja.